|
|
 |
|
Ko me vprašajo po dobri knjigi …
»Kaj mi priporočate?« Vprašanje, ki ga knjižničarji pri svojem delu pogosto slišimo, pa nanj ni vedno preprosto odgovoriti.
Ko nas povprašate po dobrih knjigah, nas postavite pred velik izziv. Tudi zato smo se ob letošnjem Tednu splošnih knjižnic odločili, da vam nekaj svojih predlogov dobrega, vznemirljivega, sproščujočega in navsezadnje poučnega branja ponudimo preko Facebooka in naše spletne strani.
Tokrat vas izzivamo mi, vzemite katero od predlaganih knjig v roke in jo preberite. Ne bo vam žal.
|
|
 |
Vinko Möderndorfer: HVALNICA KOŽI
So knjige, ki smo jih prebrali in so knjige, ki smo si jih zapomnili. Med knjigami, na katere se rada spomnim, je zagotovo drobna knjižica Vinka Möderndorferja Hvalnica koži. Delo je del zbirke, ki jo je Cankarjeva založba naslovila Hvalnice.
Avtor knjige je vsestranski ustvarjalec, ki se odlično znajde v gledaliških vodah. Njegov literarni opus pa presega število šestdeset: piše poezijo, prozo, dramatiko, esejistiko. Nagovarja odrasle in mladinske bralce.
|
Hvalnica koži je oda našemu največjemu in najbolj občutljivemu organu. Avtor ji je dodal naslov Pesnitev, kar ustreza zgoščenemu pripovednemu toku, ki ne jenja do konca. Hvalnica koži se začne z rojstvom. »Poljub na mehko kožo dojenčka je nekaj podobnega kot kasneje objem. Najbrž pa tudi še nekaj več. Nekaj, kar kasneje izgubimo« (str. 8). Potem nas pesnitev nežno poboža, se bežno dotakne srca, včasih tudi rani, vestno zapisuje spomine. Čeprav pisatelj hvali površinskost videza, pa vmes brutalno iskreno, mestoma s pridihom erotike spregovori o svojem življenju. »Besede so orodje laži. Dotiki so orodje resnice« (str. 13). Koža včasih diši tudi po strahu, ampak vonj kože je vsemu navkljub življenje, je zapisal avtor. Konča se s smrtjo, ko je koža mrzel zemljevid preživetega časa. Ob smrti njegove mame so se njuni dotiki izpeli. Vse ima svoj namen, vendar avtor opozarja, da: » … nič ne boli tako zelo, kot zamujeni dotiki.« Knjiga je zagotovo spomin in opomin na čase, ko so bili dotiki in objemi popolnoma samoumevni.
Hvalnica koži me je spremljala na planinski koči nekega zasneženega vikenda. V težkem nahrbtniku je dobila mesto bolj ali manj zato, ker je bila drobna in lahka. Ko se je dnevni vrvež v planinski koči polegel, sem sedla z njo ob okno, opazovala zasneženo pokrajino in srkala hvalnico življenju. Naučila me je, da ne mislimo zgolj z možgani, ne odločamo se zgolj s srcem, ampak tudi z dotikom. »Koža, ki paše koži, dotik, ki si ga želimo, so nebesa« (str. 9). Zlezla mi je pod kožo.
Mateja Ugovšek |
Preverite razpoložljivost knjig
|
|
|
 |
Herman Hesse: STEPNI VOLK
Ko premišljujem o svoji najljubši knjigi, se mi v mislih porodi ime le enega avtorja, ki pa ne morem omejiti samo na določeno delo. Njegov opus ustvarjanja vsebuje tako globoko-duhovne in humane pripovedi, da bi bila s tem storjena krivica. Govorim o Hermannu Hesseju. Med njegovimi deli pa bom izpostavil knjigo, s katero sem prvič stopil v stik z njim. Naslov knjige je Stepni volk.
|
Zgodba govori o Harryju Hallerju, 48-letnemu intelektualcu, v družbi dobro situiranega, pa vendar nezadovoljnem s svoji življenjem. Kljub svojim uspehom doživlja dolgčas, socialno tesnobo in samoto, zato sklene, da si bo pri svojih 50. letih starosti vzel življenje. Misteriozni dogodki ga pripeljejo do knjižice Traktata o stepnemu volku, v kateri je izpoved volka samotarja, ki živi divjo, animalično in sebično življenje. Harry začne počasi spoznavati, da v njegovih prsih ne bije le človeško srce, ampak tudi srce samovoljne, kljubovalne zveri, ki ga sili v nočno življenje malomeščanstva, njihove pregrehe in iskanje smisla izven okov površnega, plehkega vsakdana.
Knjiga me je prevzela, ker mi je prišla v roke ravno ob koncu študija, v obdobju osebnega razpotja, eksistencialnih dilem, razdvojenosti kam spadati, kaj sledi v življenju in kako pluti v viharnem neznanem svetu. V njej sem občutil zavetje in slišal nagovor. Ni mi delila življenjskih lekcij, ampak le prijateljski nasvet, da človek ni monodija, samoten glas, ki ga obkroža svet, ampak polifonija neštetih glasov, ki z njimi tvori obzorje, raznoliko, včasih kontradiktorno in absurdno smešno. Življenje je zato smiselno gledati skozi perspektivo humorja in edina prava pot, ki jo lahko zberemo, je pot k svojem cilju; k samemu sebi.
Miha Rakun |
Preverite razpoložljivost knjig
|
|
|
 |
Drago Jančar: TO NOČ SEM JO VIDEL
Pri delu v knjižnici se pogosto srečujem z uporabniki in njihovimi željami. Vedno skušam prisluhniti bralcem in jim ponuditi knjigo, za katero menim, da jim bo všeč. Veliko lažje je, če bralca že dolgo spremljam in poznam. Kadar razmišljam o tem, kaj vse sem prebrala v letih dela v knjižnici, me spremlja občutek privilegiranosti, saj sem vedno brala nove knjige. Pogosto v mislih delam seznam tistih, ki so me najbolj nagovorile. Zagotovo je ena izmed njih Jančarjev roman To noč sem jo videl. Letos je pri založbi Beletrina izšel ponatis. Knjiga velja za enega najbolj branih romanov zadnjih let na Slovenskem.
|
To noč sem jo videl je roman o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe, ki jo je vase potegnil tok druge svetovne vojne. Zgradbo romana sestavlja pet pripovedovalcev. Svojo zgodbo o Veroniki pripoveduje njen nekdanji ljubimec, oficir jugoslovanske kraljeve vojske, ki se je leta petinštirideset znašel v ujetniškem taborišču v Palmanovi; zgodbo nadaljuje njena mati, ki isto leto čaka na vrnitev hčere v ljubljanskem predmestnem stanovanju, potopljena v spomine in blodna od negotovega upanja; o njej govorita zdravnik nemške okupacijske vojske in družinska gospodinja; nazadnje nekdanji partizan, ki je iz nejasnega osebnega nagiba, polnega nesporazumov, sprožil neslutene usodne posledice.
Drago Jančar se je v romanu naslonil na zgodovinske osebe, povezane z gradom Strmol na Gorenjskem, predvsem na njenega lastnika Rada Hribarja in ženo Ksenijo.
Vladka Planovšek
|
Preverite razpoložljivost knjig
|
|
|
 |
Stasiuk, Andrzej: NA POTI V BABADAG
V času širitve Evropske unije leta 2007 sem imel izvrstno priložnost si ogledati serijo potopisnih dokumentarnih filmov o novi Evropi Michaela Palina. Slavni član skupine Monty Python je popotoval po državah tako imenovane nove Evrope, ki so v letih 2004 in 2007 s svojim vstopom v Evropsko unijo popolnoma spremenile geografsko in družbeno dojemanje našega kontinenta.
|
Nekako v tem času sem v roke dobil knjigo Na poti v Babadag (mesto v Romuniji, kjer je delta reke Donave, ki se tam izliva v Črno morje). Po kataložnem zapisu za knjigo sem pričakoval, da bom prebiral potopisni roman o novi Evropi, v branje pa sem dobil izvrstno zbirko esejističnih zapisov iz popotovanj po Poljski, Slovaški, Madžarski, Romuniji, Sloveniji, Albaniji in Moldaviji. V njih ne najdemo klasičnih popotniških doživetij in opisov. V njih najdemo okruške, fragmente, detajle, ki ne pripovedujejo zgodbe, temveč nudijo čustveni in čutni vpogled v ta kotel različnih držav, kultur, ljudi, ob tem pa prepričajo, da je kaj takšnega mogoče doživeti in občutiti samo na teh geografskih prostranstvih.
Najbolj se mi vtisnila v spomin misel o Sloveniji, da ta s svojo podobo in značajem nekako ne sodi v skupino obiskanih držav, misel pa se glasi: »Vse bilo ravno prav rabljeno in hkrati spodobno novo«. Prav tako je zanimiva anekdota, zakaj Moldavijo dojemajo kot raj, kljub temu, da nima morja: »Na dan, ko je Bog ljudem delil zemljo, je Moldavec ravno zaspal. Zemlja je bila že razdeljena, in ker Bog ni mogel dvomiti o lastnih odločitvah, še manj pa se ukvarjati s selitvami, je naposled zamahnil z roko in sklenil, da bo Moldavec živel z njim v raju.«
Roman Mežnar |
Preverite razpoložljivost knjig |
|
|
 |
Max Frisch: HOMO FABER
Izbrati najljubšo knjigo mi je vedno velik izziv, saj sem naletela že na mnogo izvrstnih avtorjev in knjižnih del. Med njimi pa se vedno znajde švicarski pisatelj in dramatik Max Frisch s knjigo Homo Faber.
V Švici so dela Maxa Frischa del nacionalnega literarnega kanona, njegovo pomembnost za švicarsko literaturo pa bi lahko primerjali s pomenom Ivana Cankarjeva za slovenski prostor.
|
In zakaj ravno knjiga Homo Faber? Sprva k razmisleku pritegne že naslov romana, saj se pisatelj poigra z antropološkim terminom v latinskem jeziku in predstavlja delujočega človeka, ki lahko s svojo aktivnostjo in uporabo orodij posega v svoje življenjsko okolje in ga spreminja.
Zgodbo pripoveduje prvoosebni pripovedovalec švicarski arhitekt Walter Faber, ki je obseden s številkami in statistiko. Želi živeti le v sedanjosti in za sedanjost, čustvom, preteklosti in ljudem se izogiba, najraje je sam in na varnem. Vsa njegova racionalna prepričanja se izkažejo za zelo krhke temelje, ko le en nepričakovani dogodek na službenem potovanju popolnoma spremeni njegov življenjski tok, dohiti ga preteklost.
Knjiga me je prvič »poklicala« v času študija. So knjige, ki ti ostanejo v spominu zaradi zgodbe in so knjige, ki ostanejo ob tebi zaradi globljih razmišljanj in navezav na druga literarna dela. Zagotovo je takšen tudi roman Homo Faber, saj združuje banalnost življenja z vzvišenostjo duha ter sloni na mitološki podlagi mita o Ojdipu. Je knjiga, ki zna biti trpka in duhovita hkrati.
Maša Juvan
|
Preverite razpoložljivost knjig |
|
| |
|
