O KNJIŽNICI
Knjižnica
Delovni čas
Krajevne knjižnice
Muzejska zbirka
Galerija Mozirje
Igroteka
Dobro je vedeti
Cenik
Gorska knjižnica

VEČ
Elektronski viri
Digitalne knjižnice
Ko me vprašajo po dobri knjigi …
Bralna značka
Filmsko-bralna značka
Pikina bralna značka
Knjižna uganka meseca
Bralci bralcem
Koledar dogodkov
Knjiga meseca
Mladinska knjiga meseca
SLO knjiga meseca
Družinska knjiga meseca
Poezija meseca
Povezave
Knjižnica v številkah
Katalog inf. javnega značaja
E-NOVICE

Prijavite se na brezplačne e-novice:






ANKETA
Kakšne knjige rajši berete?
 















Hvalnica koži Natisni E-pošta

Vinko Möderndorfer: HVALNICA KOŽI

So knjige, ki smo jih prebrali in so knjige, ki smo si jih zapomnili. Med knjigami, na katere se rada spomnim, je zagotovo drobna knjižica Vinka Möderndorferja Hvalnica koži. Delo je del zbirke, ki jo je Cankarjeva založba naslovila Hvalnice.
Avtor knjige je vsestranski ustvarjalec, ki se odlično znajde v gledaliških vodah. Njegov literarni opus pa presega število šestdeset: piše poezijo, prozo, dramatiko, esejistiko. Nagovarja odrasle in mladinske bralce.
Hvalnica koži je oda našemu največjemu in najbolj občutljivemu organu. Avtor ji je dodal naslov Pesnitev, kar ustreza zgoščenemu pripovednemu toku, ki ne jenja do konca. Hvalnica koži se začne z rojstvom. »Poljub na mehko kožo dojenčka je nekaj podobnega kot kasneje objem. Najbrž pa tudi še nekaj več. Nekaj, kar kasneje izgubimo« (str. 8). Potem nas pesnitev nežno poboža, se bežno dotakne srca, včasih tudi rani, vestno zapisuje spomine. Čeprav pisatelj hvali površinskost videza, pa vmes brutalno iskreno, mestoma s pridihom erotike spregovori o svojem življenju. »Besede so orodje laži. Dotiki so orodje resnice« (str. 13). Koža včasih diši tudi po strahu, ampak vonj kože je vsemu navkljub življenje, je zapisal avtor. Konča se s smrtjo, ko je koža mrzel zemljevid preživetega časa. Ob smrti njegove mame so se njuni dotiki izpeli. Vse ima svoj namen, vendar avtor opozarja, da: » … nič ne boli tako zelo, kot zamujeni dotiki.« Knjiga je zagotovo spomin in opomin na čase, ko so bili dotiki in objemi popolnoma samoumevni.

Hvalnica koži me je spremljala na planinski koči nekega zasneženega vikenda. V težkem nahrbtniku je dobila mesto bolj ali manj zato, ker je bila drobna in lahka. Ko se je dnevni vrvež v planinski koči polegel, sem sedla z njo ob okno, opazovala zasneženo pokrajino in srkala hvalnico življenju. Naučila me je, da ne mislimo zgolj z možgani, ne odločamo se zgolj s srcem, ampak tudi z dotikom. »Koža, ki paše koži, dotik, ki si ga želimo, so nebesa« (str. 9). Zlezla mi je pod kožo.

Mateja Ugovšek

Preverite razpoložljivost knjig
 
Naprej >