Iluzije : prigode upornega mesije

Richard Bach: ILUZIJE : PRIGODE UPORNEGA MESIJE

Kadar pogovor nanese na knjige, ki so se mi še posebej vtisnile v spomin, je med njimi na prvem mestu zagotovo knjiga Richarda Bacha Iluzije : prigode upornega mesije. Pa vendar je navadno sogovorniku ne izpostavim. Zakaj? Verjetno zato, ker je prehitro umeščena med knjige za osebno rast, to pa je področje, ki sem ga v nekem življenjskem obdobju (preveč) strastno prebirala, nato pa se mi je vse skupaj malce uprlo. Mogoče tudi zato, ker pripoveduje o mesiji (preroku), kar hitro povežemo z religioznostjo, kljub temu, da bistvo zgodbe še zdaleč ni povezano s pojmom Cerkve kot institucije. Vsekakor pa tudi menim, da bi knjigi delala veliko krivico, če bi jo označila za priročnik o osebni rasti.
Zgodba pripoveduje o srečanju pilota Richarda Bacha z Donaldom Shimodo, potepuškim pilotom, za katerega se izkaže, da je pravzaprav mesija. In v skladu s tem so ljudje, ki so ga kot takega prepoznali, od njega želeli le, da bi namesto njih mislil in zanje počel čudeže. To pa uporniškemu Donaldu ne ustreza, zato se odloči službo mesije enostavno obesiti na klin. Z majhnim letalom začne potovati po svetu in nekje na ameriškem srednjem zahodu sreča pilota Richarda. Nekaj časa ubirata iste zračne poti in mesija Richardu pripoveduje svojo zgodbo ter mu s tem odkriva globlje bistvo življenja.
Iluzije lahko prebiramo zgolj kot zabavno zgodbo, ki bralca pritegne s svojim humorjem. Lahko jo prebiramo kot zbirko avtorjevih številnih citatov, ki jih polaga v usta upornega mesije, in, ki so s svojo globoko sporočilnostjo navdušili bralce po vsem svetu.
Lahko pa zgodbo prebiramo kot zgodbo o (ne)svobodi, o spoštovanju (ne)svobode drugih, o spoštovanju odločitev posameznika. In navsezadnje kot zgodbo o slepem sledenju množic preroku, ki je lahko lažen, ali pa prerok enostavno noče biti. Zgodba, zapisana leta 1977, je lahko današnjemu bralcu v situaciji, v kateri se svet nahaja, boleče aktualna.

Tatiana Golob

Preverite razpoložljivost knjig