 |
Stasiuk, Andrzej: NA POTI V BABADAG
|
| Nekako v tem času sem v roke dobil knjigo Na poti v Babadag (mesto v Romuniji, kjer je delta reke Donave, ki se tam izliva v Črno morje). Po kataložnem zapisu za knjigo sem pričakoval, da bom prebiral potopisni roman o novi Evropi, v branje pa sem dobil izvrstno zbirko esejističnih zapisov iz popotovanj po Poljski, Slovaški, Madžarski, Romuniji, Sloveniji, Albaniji in Moldaviji. V njih ne najdemo klasičnih popotniških doživetij in opisov. V njih najdemo okruške, fragmente, detajle, ki ne pripovedujejo zgodbe, temveč nudijo čustveni in čutni vpogled v ta kotel različnih držav, kultur, ljudi, ob tem pa prepričajo, da je kaj takšnega mogoče doživeti in občutiti samo na teh geografskih prostranstvih. Najbolj se mi vtisnila v spomin misel o Sloveniji, da ta s svojo podobo in značajem nekako ne sodi v skupino obiskanih držav, misel pa se glasi: »Vse bilo ravno prav rabljeno in hkrati spodobno novo«. Prav tako je zanimiva anekdota, zakaj Moldavijo dojemajo kot raj, kljub temu, da nima morja: »Na dan, ko je Bog ljudem delil zemljo, je Moldavec ravno zaspal. Zemlja je bila že razdeljena, in ker Bog ni mogel dvomiti o lastnih odločitvah, še manj pa se ukvarjati s selitvami, je naposled zamahnil z roko in sklenil, da bo Moldavec živel z njim v raju.« Roman Mežnar |
|