Ko me vprašajo po dobri knjigi …

»Kaj mi priporočate?« Vprašanje, ki ga knjižničarji pri svojem delu pogosto slišimo, pa nanj ni vedno preprosto odgovoriti.

Ko nas povprašate po dobrih knjigah, nas postavite pred velik izziv. Tudi zato smo se ob letošnjem Tednu splošnih knjižnic odločili, da vam nekaj svojih predlogov dobrega, vznemirljivega, sproščujočega in navsezadnje poučnega branja ponudimo preko Facebooka in naše spletne strani.

Tokrat vas izzivamo mi, vzemite katero od predlaganih knjig v roke in jo preberite. Ne bo vam žal.

Hvalnica koži Vinko Möderndorfer: HVALNICA KOŽI So knjige, ki smo jih prebrali in so knjige, ki smo si jih zapomnili. Med knjigami, na katere se rada spomnim, je zagotovo drobna knjižica Vinka Möderndorferja Hvalnica koži. Delo je del zbirke, ki jo je Cankarjeva založba naslovila Hvalnice.
Avtor knjige je vsestranski ustvarjalec, ki se odlično znajde v gledaliških vodah. Njegov literarni opus pa presega število šestdeset: piše poezijo, prozo, dramatiko, esejistiko. Nagovarja odrasle in mladinske bralce.
Hvalnica koži je oda našemu največjemu in najbolj občutljivemu organu. Avtor ji je dodal naslov Pesnitev, kar ustreza zgoščenemu pripovednemu toku, ki ne jenja do konca. Hvalnica koži se začne z rojstvom. »Poljub na mehko kožo dojenčka je nekaj podobnega kot kasneje objem. Najbrž pa tudi še nekaj več. Nekaj, kar kasneje izgubimo« (str. 8). Potem nas pesnitev nežno poboža, se bežno dotakne srca, včasih tudi rani, vestno zapisuje spomine. Čeprav pisatelj hvali površinskost videza, pa vmes brutalno iskreno, mestoma s pridihom erotike spregovori o svojem življenju. »Besede so orodje laži. Dotiki so orodje resnice« (str. 13). Koža včasih diši tudi po strahu, ampak vonj kože je vsemu navkljub življenje, je zapisal avtor. Konča se s smrtjo, ko je koža mrzel zemljevid preživetega časa. Ob smrti njegove mame so se njuni dotiki izpeli. Vse ima svoj namen, vendar avtor opozarja, da: » … nič ne boli tako zelo, kot zamujeni dotiki.« Knjiga je zagotovo spomin in opomin na čase, ko so bili dotiki in objemi popolnoma samoumevni.

Hvalnica koži me je spremljala na planinski koči nekega zasneženega vikenda. V težkem nahrbtniku je dobila mesto bolj ali manj zato, ker je bila drobna in lahka. Ko se je dnevni vrvež v planinski koči polegel, sem sedla z njo ob okno, opazovala zasneženo pokrajino in srkala hvalnico življenju. Naučila me je, da ne mislimo zgolj z možgani, ne odločamo se zgolj s srcem, ampak tudi z dotikom. »Koža, ki paše koži, dotik, ki si ga želimo, so nebesa« (str. 9). Zlezla mi je pod kožo.

Mateja Ugovšek
Preverite razpoložljivost knjig  
Stepni volk Herman Hesse: STEPNI VOLK Ko premišljujem o svoji najljubši knjigi, se mi v mislih porodi ime le enega avtorja, ki pa ne morem omejiti samo na določeno delo. Njegov opus ustvarjanja vsebuje tako globoko-duhovne in humane pripovedi, da bi bila s tem storjena krivica. Govorim o Hermannu Hesseju. Med njegovimi deli pa bom izpostavil knjigo, s katero sem prvič stopil v stik z njim. Naslov knjige je Stepni volk.
Zgodba govori o Harryju Hallerju, 48-letnemu intelektualcu, v družbi dobro situiranega, pa vendar nezadovoljnem s svoji življenjem. Kljub svojim uspehom doživlja dolgčas, socialno tesnobo in samoto, zato sklene, da si bo pri svojih 50. letih starosti vzel življenje. Misteriozni dogodki ga pripeljejo do knjižice Traktata o stepnemu volku, v kateri je izpoved volka samotarja, ki živi divjo, animalično in sebično življenje. Harry začne počasi spoznavati, da v njegovih prsih ne bije le človeško srce, ampak tudi srce samovoljne, kljubovalne zveri, ki ga sili v nočno življenje malomeščanstva, njihove pregrehe in iskanje smisla izven okov površnega, plehkega vsakdana.

Knjiga me je prevzela, ker mi je prišla v roke ravno ob koncu študija, v obdobju osebnega razpotja, eksistencialnih dilem, razdvojenosti kam spadati, kaj sledi v življenju in kako pluti v viharnem neznanem svetu. V njej sem občutil zavetje in slišal nagovor. Ni mi delila življenjskih lekcij, ampak le prijateljski nasvet, da človek ni monodija, samoten glas, ki ga obkroža svet, ampak polifonija neštetih glasov, ki z njimi tvori obzorje, raznoliko, včasih kontradiktorno in absurdno smešno. Življenje je zato smiselno gledati skozi perspektivo humorja in edina prava pot, ki jo lahko zberemo, je pot k svojem cilju; k samemu sebi.

Miha Rakun
Preverite razpoložljivost knjig   To noč sem jo videl Drago Jančar: TO NOČ SEM JO VIDEL Pri delu v knjižnici se pogosto srečujem z uporabniki in njihovimi  željami. Vedno skušam prisluhniti bralcem in jim ponuditi knjigo, za katero menim, da jim bo všeč. Veliko lažje je, če bralca že dolgo spremljam in poznam. Kadar razmišljam o tem, kaj vse sem prebrala v letih dela v knjižnici, me spremlja občutek privilegiranosti, saj sem vedno brala nove knjige. Pogosto v mislih delam seznam tistih, ki so me najbolj nagovorile. Zagotovo je ena izmed njih Jančarjev roman To noč sem jo videl. Letos je pri založbi Beletrina izšel ponatis. Knjiga velja za enega najbolj branih romanov zadnjih let na Slovenskem.
To noč sem jo videl je roman o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe, ki jo je vase potegnil tok druge svetovne vojne. Zgradbo romana sestavlja pet pripovedovalcev. Svojo zgodbo o Veroniki pripoveduje njen nekdanji ljubimec, oficir jugoslovanske kraljeve vojske, ki se je leta petinštirideset znašel v ujetniškem taborišču v Palmanovi; zgodbo nadaljuje njena mati, ki isto leto čaka na vrnitev hčere v ljubljanskem predmestnem stanovanju, potopljena v spomine in blodna od negotovega upanja; o njej govorita zdravnik nemške okupacijske vojske in družinska gospodinja; nazadnje nekdanji partizan, ki je iz nejasnega osebnega nagiba, polnega nesporazumov, sprožil neslutene usodne posledice.

Drago Jančar se je v romanu naslonil na zgodovinske osebe, povezane z gradom Strmol na Gorenjskem, predvsem na njenega lastnika Rada Hribarja in ženo Ksenijo.

Vladka Planovšek

Preverite razpoložljivost knjig   Na poti v Babadag Stasiuk, Andrzej: NA POTI V BABADAG V času širitve Evropske unije leta 2007 sem imel izvrstno priložnost si ogledati serijo potopisnih dokumentarnih filmov o novi Evropi Michaela Palina. Slavni član skupine Monty Python je popotoval po državah tako imenovane nove Evrope, ki so v letih 2004 in 2007 s svojim vstopom v Evropsko unijo popolnoma spremenile geografsko in družbeno dojemanje našega kontinenta.
Nekako v tem času sem v roke dobil knjigo Na poti v Babadag (mesto v Romuniji, kjer je delta reke Donave, ki se tam izliva v Črno morje). Po kataložnem zapisu za knjigo sem pričakoval, da bom prebiral potopisni roman o novi Evropi, v branje pa sem dobil izvrstno zbirko esejističnih zapisov iz popotovanj po Poljski, Slovaški, Madžarski, Romuniji, Sloveniji, Albaniji in Moldaviji. V njih ne najdemo klasičnih popotniških doživetij in opisov. V njih najdemo okruške, fragmente, detajle, ki ne pripovedujejo zgodbe, temveč nudijo čustveni in čutni vpogled v ta kotel različnih držav, kultur, ljudi, ob tem pa prepričajo, da je kaj takšnega mogoče doživeti in občutiti samo na teh geografskih prostranstvih.

Najbolj se mi vtisnila v spomin misel o Sloveniji, da ta s svojo podobo in značajem nekako ne sodi v skupino obiskanih držav, misel pa se glasi: »Vse bilo ravno prav rabljeno in hkrati spodobno novo«. Prav tako je zanimiva anekdota, zakaj Moldavijo dojemajo kot raj, kljub temu, da nima morja: »Na dan, ko je Bog ljudem delil zemljo, je Moldavec ravno zaspal. Zemlja je bila že razdeljena, in ker Bog ni mogel dvomiti o lastnih odločitvah, še manj pa se ukvarjati s selitvami, je naposled zamahnil z roko in sklenil, da bo Moldavec živel z njim v raju.«

Roman Mežnar
Preverite razpoložljivost knjig   Homo Faber Max Frisch: HOMO FABER Izbrati najljubšo knjigo mi je vedno velik izziv, saj sem naletela že na mnogo izvrstnih avtorjev in knjižnih del. Med njimi pa se vedno znajde švicarski pisatelj in dramatik Max Frisch s knjigo Homo Faber.

V Švici so dela Maxa Frischa del nacionalnega literarnega kanona, njegovo pomembnost za švicarsko literaturo pa bi lahko primerjali s pomenom Ivana Cankarjeva za slovenski prostor.
In zakaj ravno knjiga Homo Faber? Sprva k razmisleku pritegne že naslov romana, saj se pisatelj poigra z antropološkim terminom v latinskem jeziku in predstavlja delujočega človeka, ki lahko s svojo aktivnostjo in uporabo orodij posega v svoje življenjsko okolje in ga spreminja.

Zgodbo pripoveduje prvoosebni pripovedovalec švicarski arhitekt Walter Faber, ki  je obseden s številkami in statistiko. Želi živeti le v sedanjosti in za sedanjost, čustvom, preteklosti in ljudem se izogiba, najraje je sam in na varnem. Vsa njegova racionalna prepričanja se izkažejo za zelo krhke temelje, ko le en nepričakovani dogodek na službenem potovanju popolnoma spremeni njegov življenjski tok, dohiti ga preteklost.

Knjiga me je prvič »poklicala« v času študija. So knjige, ki ti ostanejo v spominu zaradi zgodbe in so knjige, ki ostanejo ob tebi zaradi globljih razmišljanj in navezav na druga literarna dela. Zagotovo je takšen tudi roman Homo Faber, saj združuje banalnost življenja z vzvišenostjo duha ter sloni na mitološki podlagi mita o Ojdipu. Je knjiga, ki zna biti trpka in duhovita hkrati.

Maša Juvan

Preverite razpoložljivost knjig
Sarin ključ
Tatiana De Rosnay: SARIN KLJUČ Velikokrat se sprašujem, kaj nas vleče k prebiranju knjig z določeno tematiko? So naši predniki doživljati takšne zgodbe, smo mi v prejšnjih življenih bili del takšnih zgodb, ali pa je vse skupaj zgolj naključje?
Mene osebno vedno znova pritegnejo zgodbe, ki opisujejo življenje v taboriščih med drugo svetovno vojno. Krutost takratnega režima se dotakne slehernega človeka. Kadar pa so v te zgodbe vpleteni tudi otroci, oropani otroštva in nepopravljivo prizadeti, se ti ob branju para srce.

Knjiga Sarin ključ me je najprej pritegnila zaradi naslova, ker je tudi moji hčerki ime Sara. Po prebrani kratki vsebini pa sem vedela, da to knjigo preprosto moram prebrati.
V knjigi se prepletata dve zgodbi. Prva je zgodba Julie Jarmond, ameriške novinarke, ki se preseli v Pariz in raziskuje življenje židovske družine Starzynski. Njeni člani so nekoč živeli v stanovanju, kamor se namerava s svojo družino preseliti Julija.
Druga zgodba pripoveduje o Sari, judovski deklici, katere varno življenje se pretrga, ko v njihovo stanovanje vdre francoska policija in jih odpelje v taborišče Auschwitz. V stanovanju ostane edino Sarin bratec, ki ga je Sara zaklenila v omaro in mu obljubila, da se kmalu vrne ponj. Sari iz taborišča uspe pobegniti, saj jo vodi obljuba, ki jo je dala bratcu. Vendar pot ni lahka, njen zaključek pa pretresljiv. Breme, ki ga nosi Sara, ji na duši pusti temne sledi. Tako kot sledi pustijo tudi naše življenjske odločitve, čeprav mišljene dobronamerno, se lahko kasneje izkaže, da temu ni tako.
Iluzije : prigode upornega mesije
Richard Bach: ILUZIJE : PRIGODE UPORNEGA MESIJE Kadar pogovor nanese na knjige, ki so se mi še posebej vtisnile v spomin, je med njimi na prvem mestu zagotovo knjiga Richarda Bacha Iluzije : prigode upornega mesije. Pa vendar je navadno sogovorniku ne izpostavim. Zakaj? Verjetno zato, ker je prehitro umeščena med knjige za osebno rast, to pa je področje, ki sem ga v nekem življenjskem obdobju (preveč) strastno prebirala, nato pa se mi je vse skupaj malce uprlo. Mogoče tudi zato, ker pripoveduje o mesiji (preroku), kar hitro povežemo z religioznostjo, kljub temu, da bistvo zgodbe še zdaleč ni povezano s pojmom Cerkve kot institucije. Vsekakor pa tudi menim, da bi knjigi delala veliko krivico, če bi jo označila za priročnik o osebni rasti.
Zgodba pripoveduje o srečanju pilota Richarda Bacha z Donaldom Shimodo, potepuškim pilotom, za katerega se izkaže, da je pravzaprav mesija. In v skladu s tem so ljudje, ki so ga kot takega prepoznali, od njega želeli le, da bi namesto njih mislil in zanje počel čudeže. To pa uporniškemu Donaldu ne ustreza, zato se odloči službo mesije enostavno obesiti na klin. Z majhnim letalom začne potovati po svetu in nekje na ameriškem srednjem zahodu sreča pilota Richarda. Nekaj časa ubirata iste zračne poti in mesija Richardu pripoveduje svojo zgodbo ter mu s tem odkriva globlje bistvo življenja.
Iluzije lahko prebiramo zgolj kot zabavno zgodbo, ki bralca pritegne s svojim humorjem. Lahko jo prebiramo kot zbirko avtorjevih številnih citatov, ki jih polaga v usta upornega mesije, in, ki so s svojo globoko sporočilnostjo navdušili bralce po vsem svetu.
Lahko pa zgodbo prebiramo kot zgodbo o (ne)svobodi, o spoštovanju (ne)svobode drugih, o spoštovanju odločitev posameznika. In navsezadnje kot zgodbo o slepem sledenju množic preroku, ki je lahko lažen, ali pa prerok enostavno noče biti. Zgodba, zapisana leta 1977, je lahko današnjemu bralcu v situaciji, v kateri se svet nahaja, boleče aktualna.

Tatiana Golob
Belo se pere na devetdeset
Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset Bralcem, ki obiskujejo našo knjižnico, v branje rad priporočim knjigo slovenske pisateljice Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset. Ne zgolj zato, ker je to ganljiv roman o pogumu, še bolj so me prevzeli njeni zapisi o drobnih, neškodljivih stvareh, ki so nam v tistem obdobju olepšale življenje in se jih danes spominjamo z nostalgijo. Belo se pere na devetdeset je pretresljiv, humoren in navdihujoč roman, postavljen v obdobje sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Pisateljica Bronja Žakelj na slikovit in hudomušen način opisuje življenje v tistem času. Kot najstnica se je soočila z nenadomestljivo izgubo mame, pa vendar je znala svojo bridko izkušnjo skozi čas osmisliti tudi z lepše strani življenja. Odlični so njeni zapisi o drobnih neškodljivih stvareh, ki so nam olepšale življenje in katerih se danes spominjamo z nostalgijo. Še posebej mi je ostal v spominu opis odpravljanja družine na izlete z legendarno stoenko, ki je imela volanski obroč s prevleko iz umetnega krzna, na menjalni ročici je bila plastična sladoledna žogica, na zadnji polici vetrobranskega stekla pa igračka kimajoči pes. Odlično spisan roman o moči, upanju in vsem tistem, česar nočemo videti, dokler nismo postavljeni pred dejstvo. Matija Blagojevič